Ena od razlag Viharja je, da je to igra o bližajoči se smrti. Ta interpretacija se osredotoča na številna sklicevanja na smrt in umiranje v igri, kot je začetni prizor, v katerem Prospero pričara nevihto, in zadnji prizor, v katerem se odpove svoji magiji in se vrne v Milano.
Predstava vsebuje tudi številne like, ki so povezani s smrtjo, kot sta Ariel, ki je duh zraka, in Caliban, ki je pošastno bitje, ki je pol človek in pol zver. Ti liki lahko predstavljajo različne vidike smrti, kot je strah pred neznanim ali izguba človečnosti.
Konec predstave lahko vidimo kot razrešitev teme smrti. Prospero, ki je sprejel lastno smrtnost, lahko opusti svojo moč in se vrne v smrtni svet. To nakazuje, da smrti ni nekaj, česar se je treba bati, temveč nekaj, kar bi morali sprejeti kot del življenja.
Dokazi iz predstave
V predstavi je več odlomkov, ki podpirajo to interpretacijo. Na primer, v drugem dejanju, prvi prizor, Prospero pravi:
> "Mi smo taka stvar
> Kot so ustvarjene sanje in naše malo življenje
> Je zaokrožen s spanjem."
Ta odlomek nakazuje, da je življenje le minljiva iluzija in da je smrt končna resničnost.
V III. dejanju, drugi prizor, Ariel poje pesem, ki vsebuje naslednje vrstice:
> »Polnih pet laži tvoj oče;
> Iz njegovih kosti so narejene korale;
> To so biseri, ki so bile njegove oči:
> Nič od njega, kar zbledi;
> Vendar pa trpi zaradi velike spremembe
> V nekaj bogatega in čudnega."
Ta odlomek nakazuje, da smrt ni konec življenja, temveč preobrazba v nekaj novega in lepega.
Pomen te razlage
Ta interpretacija Viharja ponuja edinstven pogled na igro. Omogoča nam, da igro vidimo kot meditacijo o človeškem stanju in univerzalni izkušnji smrti. Ta interpretacija poudarja tudi lepoto predstave in njeno moč, da nas čustveno gane.