Refren: Vključili so zbor, ki je komentiral dejanje, zagotovil kontekst in izrazil kolektivna čustva.
Miti in legende: Grške drame so pogosto črpale navdih iz mitov in legend, ki jih pozna občinstvo, zaradi česar so zgodbe primerljive.
Tragični junak: Protagonista, pogosto plemenita lika s tragično napako, sta zaradi lastnih dejanj ali okoliščin doživela propad, ki je privedel do tragične usode.
Usoda in usoda: Grške drame so raziskovale teme usode, božjega posredovanja in vloge usode pri oblikovanju človeških življenj.
Hubris in Nemesis: Koncept hubris (pretiranega ponosa) in nemesis (povračilo) je bil pogosta tema, ki je poudarjala posledice arogance in potrebo po zmernosti.
Estetska lepota: Grške drame so bile znane po svojem poetičnem jeziku, zgovornih govorih in harmonični strukturi, ki je kazala visoko spoštovanje estetske lepote in obrtniškega znanja.
Izobraževalna vrednost: Grške drame so veljale za pomemben del izobraževanja, saj so vcepljale moralne vrednote, spodbujale kritično mišljenje in krepile družbene norme.
Umetniški izraz: Grške drame so omogočale eksperimentiranje, ustvarjalnost in raziskovanje zapletenih tem, zaradi česar so bile pomembna dela umetniškega izražanja.
Izvori v ritualih: Nekateri učenjaki menijo, da grške drame izvirajo iz starodavnih verskih obredov in praznikov v čast božanstvom, kot je Dioniz, bog vina in plodnosti.