Arogantnost: Cezar ne upošteva vedeževalčevega opozorila, naj se »pazi marčnih ide«, in ga zavrže kot zgolj vraževerje. To odraža njegovo oholost in pretirano samozavest, saj verjame, da je nepremagljiv in nad vsemi grožnjami.
Racionalizem: Cezarjev odgovor vedeževalcu kaže, da se je zanašal na razum in logiko, namesto da bi verjel v znamenja ali prerokbe. Opozorilo zavrača kot produkt vedeževalčeve domišljije ali kot sredstvo za manipulacijo strahov ljudi.
Slog vodenja: Caesarjeva interakcija z vedeževalko poudarja njegov avtoritativen in odločen stil vodenja. Brez oklevanja utiša vedeževalca in gre naprej, s čimer dokazuje neomajno zaupanje v njegove odločitve in nepripravljenost na dvome ali opozorila.
Ponos: Cezarjeva zavrnitev vedeževalca prav tako poudarja njegov ponos in prepričanje v lastno nepremagljivost. Noče priznati morebitne nevarnosti in namesto tega zaupa lastni presoji in moči.
Tragična napaka: Cezarjevo vedenje do vedeževalca napoveduje njegovo tragično napako, ki na koncu vodi v njegov propad. Njegova arogantnost in neupoštevanje opozoril bosta kasneje v predstavi igrala ključno vlogo pri njegovem atentatu.
Če povzamemo, Cezarjevo vedenje do vedeževalca kaže na njegovo arogantnost, racionalizem, avtoritativen slog vodenja, ponos in tragično napako, ki prispevajo k razvoju njegovega značaja in razpletu dogodkov v Juliju Cezarju.