Hazel, Harrisonova mati, je po njegovi smrti neutolažljiva. Opisana je kot "otopela in dezorientirana" in ne more govoriti ali se premikati. Njen um razjeda žalost in ne more dojeti celotnega obsega sinove izgube. Hazelina globoka žalost je očitna skozi celotno zgodbo, saj se ne more sprijazniti z nenadno in tragično smrtjo svojega ljubljenega otroka.
George, Harrisonov oče, je prav tako močno prizadet zaradi sinove smrti. Poln je jeze in zamere do vlade in družbe, ki sta po njegovem mnenju odgovorna za Harrisonovo smrt. George ne more sprejeti ideje, da je bil njegov sin kljub svojim izjemnim sposobnostim prisiljen upoštevati zatiralska pravila in predpise, ki jih je uvedel Handicapper General. Preganja ga občutek, da mu ni uspelo zaščititi Harrisona, in čuti neizmerno krivdo, ker ga ni mogel rešiti.
Tako George kot Hazel ostaneta čustveno strta in ne moreta popolnoma predelati svoje žalosti. Njihovo žalost še povečuje dejstvo, da živijo v družbi, ki zatira individualnost in odvrača od čustvenega izražanja. Vpliv Harrisonove smrti na njegove starše služi kot pretresljiv komentar o uničujočih posledicah totalitarne družbe, ki daje prednost konformizmu pred človeškim dostojanstvom in svobodo.
Skratka, Harrisonova smrt močno prizadene njegova starša, Georgea in Hazel, ki ostaneta neutolažljiva, polna jeze in zamere ter ne moreta v celoti predelati svoje žalosti. Njihov čustveni nemir poudarja uničujoč vpliv življenja v družbi, ki ne upošteva individualnosti in zatira človeška čustva. Zgodba služi kot pretresljiv opomin o pomenu svobode in tragičnih posledicah zatiralskih sistemov, ki dušijo človeški potencial in srečo.