Koncept tragične sile je prvi razvil Aristotel v svoji Poetiki, kjer je trdil, da mora biti tragični junak figura visoke postave, ki je nizka zaradi kombinacije lastnih dejanj in zunanjih sil. Ta koncept je vse od takrat vplival na zahodno literaturo in ga je mogoče videti v številnih tragedijah, od Sofoklejevega Kralja Ojdipa do Shakespearovega Hamleta.
Tragična sila je pogosto povezana s konceptom katarze, čustvene sprostitve, ki jo občinstvo doživi, ko je priča propadu tragičnega junaka. Ta izdaja je lahko katarzična, saj občinstvu omogoča, da se sooči z lastnimi strahovi in skrbmi glede lastnega življenja. Prav tako lahko občinstvu pomaga razviti občutek empatije do drugih, ki se spopadajo s svojimi tragičnimi okoliščinami.
Koncept tragične sile je kompleksen in niansiran, različni kritiki in teoretiki pa so ga razlagali na različne načine. Vendar pa ostaja bistven koncept za razumevanje narave tragedije in vloge, ki jo ima v naših življenjih.