Med tem prizorom Hamlet pripravi oder, da razkrije Klavdijevo krivdo pred vsem sodiščem. Igra v predstavi zrcali umor Hamletovega očeta, kralja Hamleta, in občinstvo se skupaj s Hamletom popolnoma zaveda vzporednic. Vendar liki v predstavi ne razumejo pravega pomena predstave.
Predvsem Klavdij se ne zaveda, da je predstava zasnovana tako, da ga ujame v past. Meni, da gre zgolj za zabavo. Kot rezultat, njegove pristne reakcije na dogodke v predstavi povečajo dramatično ironijo. Ko igralec, ki igra morilca, odigra prizor zastrupitve, je očitna Klavdijeva zgrožena reakcija. Skoči s sedeža in zahteva konec igre.
Na tej točki je Hamletov namen dosežen, Klavdijeva krivda pa razkrita. Vendar pa Klavdiju uspe pobegniti, preden se mu Hamlet lahko spopade. Občinstvo se še bolj vživi v zapletenost zapleta, saj pozna prave motive za Hamletovimi dejanji in posledice, ki jih lahko povzročijo.
Napetost, ki jo ustvari ta dramatična ironija, igri doda globino in spletko. Občinstvo postane aktivni udeleženec, ki analizira podtekst in predvideva naslednje poteze likov. Z uporabo dramatične ironije Shakespeare poveča čustveni učinek zgodbe, zaradi česar je za občinstvo prepričljiva in razmišljajoča izkušnja.