1. Zakasnitev in komunikacija: Odnos med Romeom in Julijo se je hitro razvijal, njune odločitve pa so bile pogosto impulzivne. Če bi si vzela čas in bolj odkrito povedala svoja čustva in odložila prenagljena dejanja, kot je njuna skrivna poroka, bi se lahko izognila nekaterim nesporazumom in omogočila bolj premišljen pristop k njunim izzivom.
2. Iskanje zaupanja vrednega svetovalca: Romeo in Julija sta se močno zanašala na lastna čustva in pogosto ignorirala nasvete starejših in modrejših osebnosti, kot je pater Lovrenc. Če bi iskali vodstvo in poslušali tiste z izkušnjami, bi se morda izognili določeni nepremišljeni odločitvi, ki je vodila v njihov propad.
3. Brzovanje impulzivnosti: Romerjeva čustvena narava in naglica sta prispevala k tragediji. Če bi bil bolj zadržan, zlasti pri soočenju s Tybaltom po Mercutiovi smrti, bi morda preprečil nadaljnje prelivanje krvi in obema družinama dal priložnost za spravo.
4. Iskanje alternativnih rešitev: Romeo in Julija sta verjela, da je njun edini pobeg iz težavnih okoliščin skozi smrt. Če bi razmišljala o drugih možnostih, kot je začasen skupni beg iz Verone ali iskanje pomoči svojih družin ali oblasti, bi morda našla način, da bi bila skupaj, ne da bi se zatekla k samomoru.
5. Osvoboditev od družbenega pritiska: Prepir med Montagueji in Capuletti je imel pomembno vlogo v tragediji. Če bi se Romeo in Julija lahko osvobodila teh družbenih pritiskov in predsodkov, bi morda našla način, da združita družini in premostita razkol, ki ju je ločil.