Človeški glas je sposoben proizvajati širok razpon zvokov, od tihega šepetanja do glasnih krikov, vsak zvok pa lahko izraža drugačna čustva. Na primer, mehak, visok glas lahko nakazuje strah, medtem ko globok, grmeč glas lahko nakazuje jezo. Igralci s svojimi glasovi ustvarjajo čustvene povezave z občinstvom, to pa počnejo tako, da skrbno izbirajo zvoke, ki jih proizvajajo.
Glas se lahko uporablja tudi za ustvarjanje različnih likov. Na primer, igralec lahko uporabi visok, šepljajoč glas, da igra otroka, ali globok, prodnat glas, da igra zlobneža. S spreminjanjem svojih glasov lahko igralci ustvarijo like, ki so izraziti in verodostojni.
Glas se lahko uporablja tudi za prenos pomena. Na primer, igralec lahko uporabi sarkastičen ton glasu, da pokaže, da je neiskren, ali obotavljajoč ton glasu, da pokaže, da je negotov. Z uporabo svojih glasov na različne načine lahko igralci občinstvu posredujejo zapletene pomene in ideje.
Za ustvarjanje vzdušja je mogoče uporabiti tudi glas. Na primer, igralec lahko uporabi šepet, da ustvari občutek napetosti, ali glasen, gromeč glas, da ustvari občutek navdušenja. Z uporabo svojih glasov na različne načine lahko igralci ustvarijo različna razpoloženja in vzdušja v predstavi.
Skratka, glas je bistveni del drame. Tako igralci komunicirajo z občinstvom, prenašajo čustva, ustvarjajo značaj in ustvarjajo pomen. Z učinkovito uporabo svojih glasov lahko igralci ustvarijo močne in nepozabne predstave.