* Grško gledališče izvira iz verskih praznikov, posvečenih bogu Dionizu, kjer so uprizarjali zgodnje oblike dram, kot so ditirambi in satirske igre.
* Rimsko gledališče se je razvilo iz etruščanskih verskih obredov in je bilo pod močnim vplivom grškega gledališča.
* Indijsko gledališče naj bi imelo korenine v starodavnih verskih obredih, sanskrtska drama pa je tesno povezana z verskimi besedili, kot so Vede in Purane.
* Azijsko gledališče, ki zajema raznoliko paleto tradicij, pogosto vključuje elemente verskih prepričanj in ritualov, kot sta japonski Noh in Kabuki, kitajska opera in balijske plesne drame.
2. Uporaba mask:
* Grško gledališče je uporabljalo maske za predstavitev različnih likov in čustev.
* Rimsko gledališče je uporabo mask podedovalo od Grkov.
* Indijsko klasično gledališče, kot je Kathakali, uporablja dovršene obrazne maske za upodobitev različnih likov in čustev.
* Azijske gledališke tradicije, kot so japonski Noh, kitajska opera in balijske plesne drame, prav tako močno uporabljajo maske.
3. Integracija glasbe in plesa:
* Grško in rimsko gledališče sta v svoje predstave vključila glasbo in ples, pogosto kot sestavni del pripovedovanja zgodb.
* Indijsko gledališče, zlasti klasične oblike, kot sta Kathakali in Kuchipudi, poudarjajo kombinacijo glasbe, plesa in dialoga.
* Azijske gledališke tradicije, kot so kitajska opera, indonezijske senčne lutke wayang kulit in korejski pansori, prav tako vključujejo glasbo in ples kot bistvena elementa.
4. Dodelani kostumi:
* Grško gledališče je uporabljalo značilne kostume za razlikovanje likov, pri čemer so nekateri kostumi simbolizirali posebne vloge ali družbeni status.
* Rimsko gledališče je sledilo podobnim konvencijam z dovršenimi kostumi za različne vloge.
* Indijske gledališke oblike, kot sta Kathakali in Bharatnatyam, slovijo po barvitih in zapletenih kostumih.
* Mnoge azijske gledališke tradicije, kot so japonski Kyogen, kitajska opera in tajski khon, uporabljajo dovršene kostume, ki odražajo like, zgodbo in kulturni kontekst.
5. Simbolični in metaforični elementi:
* Grško gledališče je v veliki meri uporabljalo simboliko in metaforo z uporabo elementov, kot so maske, rekviziti in kulise, da bi posredovalo globlje pomene.
* Rimsko gledališče si je iz grškega gledališča izposodilo veliko simbolnih elementov.
* Indijsko gledališče pogosto uporablja simbolične kretnje, gibe in odrske elemente za posredovanje kompleksnih idej in čustev.
* Azijske gledališke tradicije pogosto uporabljajo simbolne elemente, podobe in alegorije za posredovanje kulturnih prepričanj in filozofskih konceptov.
Te skupne značilnosti poudarjajo povezave in vplive med grško, rimsko, indijsko in azijsko gledališko tradicijo ter prikazujejo bogato kulturno raznolikost in ustvarjalnost, ki sta oblikovali gledališko umetnost v različnih regijah.