Epsko gledališče :
1. Brechtovski pristop: Epsko gledališče povezujemo predvsem z nemškim dramatikom Bertoltom Brechtom. Brecht je skušal ustvariti obliko gledališča, ki je didaktično in kritično do družbenih vprašanj.
2. Učinek odtujitve: Epsko gledališče uporablja "učinek odtujenosti", da občinstvu prepreči čustveno vpletanje v igro in ga spodbudi h kritičnemu preučevanju dogajanja na odru.
3. Pripovedovalec: Epsko gledališče pogosto uporablja pripovedovalca, ki neposredno nagovarja občinstvo, zagotavlja kontekst in komentira dogajanje v igri.
4. Nelinearna struktura: Epsko gledališče se ne drži linearnega zapleta. Vsebuje lahko prebliske, prebliske naprej in interludije, ki predstavljajo razdrobljeno in nepovezano pripoved.
5. Igralci kot pripovedovalci zgodb: Igralci v epskem gledališču ne utelešajo v celoti svojih vlog, temveč služijo kot pripovedovalci zgodb, ki predstavljajo in komentirajo dogajanje v predstavi.
6. Minimalna scenografija: Epsko gledališče ima ponavadi minimalistično scenografijo z minimalnimi rekviziti in dekoracijami. Poudarek je na zgodbi in idejah, ne pa na dodelanih vizualnih podobah.
Naturalizem :
1. Ibsen in Stanislavski: Naturalizem se je pojavil kot odgovor na konvencionalne in umetne gledališke sloge 19. stoletja. Pionirji so bili dramatiki, kot je Henrik Ibsen, in gledališki praktiki, kot je Konstantin Stanislavski.
2. Realizem v igranju: Naturalizem želi ustvariti občutek realnosti na odru. Igralci si prizadevajo v celoti utelesiti svoje like in ustvariti verjetne predstave.
3. Iluzija resničnosti: Naturalistične igre si prizadevajo ustvariti iluzijo resničnosti, tako da veliko pozornosti posvečajo pristnemu dialogu, podrobnim nastavitvam in realističnim likom.
4. Četrta stena: Naturalizem ohranja četrti zid, kar pomeni, da igralci ne nagovarjajo neposredno občinstva. Dogajanje predstave se odvija v mejah fiktivnega sveta.
5. Linearna pripoved: Naturalistične igre običajno sledijo kronološki pripovedni strukturi in zgodbo razvijajo v logičnem zaporedju.
6. Podrobna scenografija: Naturalizem pogosto vključuje dovršene scene in rekvizite, ki so zasnovani tako, da posnemajo okolja iz resničnega življenja in ustvarjajo občutek verodostojnosti.
V bistvu želi epsko gledališče predstaviti kritično in analitično perspektivo družbe, pri čemer pogosto uporablja stilizirane tehnike za oddaljitev občinstva od pripovedi. Po drugi strani pa naturalizem stremi k realistični predstavitvi, ki potopi občinstvo v verodostojno iluzijo resničnosti z realistično igro in podrobnimi postavitvami.