Številni igralci in gledališki delavci so si bili v medvladju prisiljeni poiskati drugo delo. Nekateri so se pridružili potujočim skupinam zabavljačev, ki so nastopali na sejmih in trgih. Drugi so se skrili ali celo pridružili vojski. Nekaj igralcev, kot je Edward Alleyn, je lahko nadaljevalo z nastopi s pridobitvijo posebnega dovoljenja parlamenta.
Gledališča so ostala zaprta tudi po koncu Interregnuma leta 1660. To je bilo deloma posledica nadaljnjega puritanskega vpliva v Angliji v tistem času. Puritanci so na gledališče gledali kot na grešno in nemoralno dejavnost in so bili odločeni, da ga bodo zatirali.
Leta 1660 se je na angleški prestol vrnil Charles II. Charles je bil velik pokrovitelj gledališča in je kmalu pomagal oživiti angleško gledališko industrijo. Podelil je patente dvema igralskima družbama, King's Company in Duke's Company, in ti družbi sta zgradili nova gledališča v Londonu.
Ponovno odprtje gledališč je pripeljalo do nove dobe razcveta angleškega gledališča. Dramatiki, kot so William Shakespeare, John Dryden in William Congreve, so v tem času napisali nove igre in angleško gledališče je ponovno postalo ena najbolj priljubljenih oblik zabave v Angliji.