Kako se hamlet spominja yoricka?

V znamenitem Hamletovem samospevu v 5. dejanju, prvi prizor, razmišlja o lobanji Yoricka, kraljevega norčka, ki so jo izkopali grobarji. Ko Hamleta v rokah drži lobanjo, ga prevzame občutek melanholije in smrtnosti ter začne razmišljati o minljivosti življenja in neizogibnosti smrti. Yoricka se spominja kot človeka, ki je bil vedno poln smeha in veselja in je znal nasmejati kralja tudi v najtežjih trenutkih. Hamleta preseneti kontrast med živahnim Yorickom, ki ga je nekoč poznal, in brezživo lobanjo, ki jo zdaj drži. Ta kontrast vodi Hamleta k razmišljanju o krhkosti človeškega obstoja in nesmiselnosti zemeljskih prizadevanj, ko spozna, da so tudi najmočnejši in najvplivnejši ljudje sčasoma sprevrženi v prah. Navsezadnje Hamletovo srečanje z Yorickovo lobanjo služi kot opomnik o kratkosti življenja in pomembnosti življenja vsak dan v največji možni meri.