* Poslušnost in slepa vera: Erazem je kritiziral brezpogojno poslušnost, ki so jo zahtevali nekateri meniški redovi, in trdil, da duši kritično mišljenje in individualno presojo. Verjel je, da bi prava pobožnost morala temeljiti na razumu in razumevanju, ne pa na slepi pripadnosti avtoriteti.
* Zaobljube revščine in čistosti: Medtem ko je spoštoval ideale za temi zaobljubami, je Erazem videl, da njihovo praktično izvajanje pogosto vodi v hinavščino in korupcijo. Trdil je, da so nekateri menihi uporabili svoje zaobljube, da bi se izognili odgovornosti ter pridobili moč in vpliv.
* Rituali in slovesnosti: Erazem je bil kritičen do dovršenih in nesmiselnih obredov, ki jih je videl kot zgolj prikaz zunanje pobožnosti, ki ji manjka prava duhovna vsebina. Naklonjen je bil enostavnejši, bolj osebni obliki religije, ki je temeljila na notranji refleksiji in individualni veri.
* Meniška štipendija: Erazem se je norčeval iz površne učenosti nekaterih menihov in trdil, da je njihova osredotočenost na skrivnostne in nepomembne teme škodljiva za iskanje pristnega znanja. Verjel je, da mora biti štipendija praktična in primerna za potrebe družbe.
* Moč duhovščine: Erazem je bil kritičen do pretirane moči duhovščine, zlasti cerkvene hierarhije. Trdil je, da je Cerkev postala preveč posvetna in pokvarjena ter izgubila izpred oči svoje pravo poslanstvo širjenja evangelija in spodbujanja krščanskih vrednot.
Erazmove kritike niso bile namenjene diskreditaciji meništva kot celote. Prepoznal je vrednost meniškega življenja in prispevke mnogih predanih menihov. Vendar je menil, da so nekatere prakse postale zastarele in škodljive, da ovirajo pravi namen krščanske vere in vodijo v duhovno stagnacijo. Namen njegovih kritik je bil sprožiti reformo in oživiti Cerkev ter jo spodbuditi, naj se vrne k svojim temeljnim vrednotam preprostosti, razumnosti in pristni pobožnosti.