1. Odkritje:
* Galvani je v svojem laboratoriju preučeval žabje krake, ko je opazil, da ti trzajo, ko se jih dotakne skalpel, tudi potem, ko so jih razrezali.
* To ga je pripeljalo do prepričanja, da se v mišicah žabe nahaja oblika elektrike, ki jo je poimenoval »živalska elektrika«.
2. Teorija:
* Galvani je predlagal, da ta "živalska elektrika" teče skozi živce in spodbuja mišice k krčenju.
* Verjel je, da "življenjska sila" znotraj živali ustvarja to elektriko in da se razlikuje od elektrike, ki jo proizvajajo statični generatorji.
3. Poskus:
* Njegov najbolj znan poskus je vključeval uporabo dveh različnih kovin (kot sta baker in cink), da se je dotaknil živca in mišice žabe.
* Stik med kovinama je ustvaril tok, ki je povzročil trzanje noge.
* Galvani je to interpretiral kot dokaz, da je kovinski stik stimuliral lastno elektriko živali.
4. Vpliv in zapuščina:
* Galvanijevo delo je sprožilo razpravo o naravi elektrike in njeni vlogi v živih organizmih.
* Pomembno je prispeval k razvoju elektrofiziologije in našemu razumevanju živčnega sistema.
* Čeprav je njegovo teorijo o "živalski elektriki" sčasoma nadomestilo natančnejše razumevanje bioelektrike, ostaja ključen korak v zgodovini znanosti.
5. Pravilno razumevanje:
* Zdaj vemo, da živčnih impulzov ne povzroča "živalska elektrika", temveč elektrokemični signali.
* Ti signali nastanejo zaradi gibanja ionov skozi celično membrano, ne zaradi ločene vitalne sile.
Če povzamemo, Galvanijeva teorija o živalski elektriki je bila prelomna ideja, ki je izzvala prevladujoče znanstveno razumevanje tistega časa. Čeprav je bila njegova posebna teorija sčasoma zamenjana, je njegovo delo postavilo temelje za prihodnja odkritja v bioelektriki in nevrofiziologiji.