1. Odkrita neposlušnost: Antigona odkrito krši Kreontov edikt in pokoplje svojega brata Polinika, čeprav ve, da je to zločin, ki se kaznuje s smrtjo. Sama opravi pogrebne obrede in se s tem celo pohvali svoji sestri Ismene, ki jo skuša odvrniti od nevarnega dejanja.
2. Moralno sklepanje: Antigonino kljubovanje vodi njen močan čut za moralo in dolžnost do družine. Verjame, da je njena verska in etična odgovornost, da pokoplje brata, ne glede na Kreontove ukaze. Trdi, da zakoni bogov, ki urejajo podzemlje in posmrtno življenje, nadomeščajo človeške zakone.
3. Uporniške trditve: Skozi igro Antigona podaja drzne in kljubovalne trditve, s katerimi izpodbija Kreontovo avtoriteto in njegovo pravico do diktiranja moralnih načel. Trdi, da Kreontov zakon krši božansko pravičnost in je v nasprotju z naravnim redom. Izjavlja:"To sem storila in tega ne zanikam. Kljubujem tvojemu zakonu in tvoji avtoriteti. Kdo si ti, da mi diktiraš, kaj je prav in kaj narobe?"
4. Odpor in protest: Antigonina kljubovalnost ni omejena na besede; s svojimi dejanji se tudi aktivno upira Kreontovi avtoriteti. Odločila se je, da bo Polinika pokopala tako, da bo njeno dejanje odkrila, saj je vedela, da si bo s tem nakopala Kreontovo jezo. S tem uprizori protest proti njegovemu tiranskemu dekretu in spodbudi druge, da dvomijo o njegovi vladavini.
5. Pripravljenost na soočenje s posledicami: Antigona se popolnoma zaveda možnih posledic svojih dejanj, vključno z grožnjo usmrtitve. Kljub temu je neomajna v svoji odločenosti, da spoštuje svojega brata in se zavzame za to, v kar verjame. Njena pripravljenost, da se sooči s posledicami svojega kljubovanja, dokazuje njeno moč in zavezanost svojim načelom.
S temi dejanji se Antigona pokaže kot pogumen in načelen posameznik, ki izziva nepravično in avtoritarno Kreontovo vladavino. Kljubuje mu tako fizično kot ideološko in navdihuje druge, da dvomijo o moralni veljavnosti njegove avtoritete in se upirajo zatiralskim zakonom.