Baudelairova kritika romantike:
* Površnost: Kritiziral je tisto, kar je videl kot površne in sentimentalne vidike romantike, zlasti njeno osredotočenost na idealizirano naravo, čustva in preteklost. Menil je, da mu manjka prave globine in intelektualne strogosti.
* Eskapizem: Baudelaire je romantiko videl kot obliko eskapizma, poskus bega pred surovo realnostjo sodobnega življenja in urbanega obstoja. Trdil je, da bi se prava umetnost morala neposredno soočiti s temi realnostmi.
* Pomanjkanje modernosti: Menil je, da je romantika zastarela in se ne more spopasti s kompleksnostjo sodobne družbe. Verjel je, da je potrebna nova estetika, da bi zajeli bistvo sodobne izkušnje.
Baudelairova reinterpretacija romantike:
* Poudarek na posamezniku: Baudelaire je prepoznal romantično osredotočenost na posameznika, vendar ga je reinterpretiral kot slavljenje »modernega« posameznika, ki se spopada z odtujenostjo, razočaranjem in sodobnim stanjem.
* Raziskovanje temne strani: Raziskoval je temnejše vidike človeške narave, vključno s pregreho, grehom in lepoto, ki jo najdemo v grotesknem in grozljivem. To je bilo v nasprotju z idealiziranim in pogosto razčiščenim pogledom na človeško stanje, ki je prevladoval v večjem delu romantike.
* Modernost in lepota: Baudelaire je trdil, da je lepoto mogoče najti v navidezno vsakdanjem in grdoti sodobnega življenja, pri čemer je zavračal tradicionalne romantične predstave o lepoti.
V bistvu je bil Baudelairov pogled na romantiko zavračanje njene površnosti in eskapizma, hkrati pa je ohranil nekatere njene ključne teme in jih reinterpretiral skozi leče sodobnega življenja in urbanih izkušenj. Iskal je "moderno" estetiko, ki je zajemala tako lepoto kot grdoto sodobnega sveta, se osredotočala na posameznika in raziskovala temnejšo plat človeške narave.
Baudelairova dela, zlasti "Les Fleurs du Mal" (Rože zla), so dokaz njegove edinstvene vizije romantike, vizije, ki je močno vplivala na razvoj simbolizma in moderne umetnosti.