Douglassova avtobiografija je močna obtožba suženjstva, ki razkriva fizično in psihično nasilje nad zasužnjenimi ljudmi ter hinavščino naroda, ki je trdil, da temelji na načelih svobode in enakosti. Z delitvijo lastnih izkušenj je Douglass iz prve roke predstavil grozote suženjstva in izzval prevladujoče predstave o Afroameričanih kot manjvrednih in nezmožnih svobode.
Navdihniti in opolnomočiti druge zasužnjene ljudi
Douglassova avtobiografija je služila kot vir navdiha in upanja zasužnjenim ljudem, dokazovala je moč upora in možnost doseganja svobode. Z delitvijo svoje zgodbe je Douglass pokazal, da zasužnjeni ljudje niso zgolj predmeti ali lastnina, ampak posamezniki z inteligenco, čustvi ter sposobnostjo odpornosti in samoodločbe. Njegova avtobiografija je ponudila vizijo osvoboditve in spodbudila rastoče gibanje za abolicijo.
Prispevati k abolicionistični stvari
Douglassova avtobiografija je imela pomembno vlogo v abolicionističnem gibanju, saj je zagotovila prepričljive dokaze o nečlovečnosti suženjstva in nujni potrebi po njegovem izkoreninjenju. Knjigo so zelo brali tako zagovorniki abolicionizma kot tisti, ki to niso, in je pomagala oblikovati javno mnenje ter zgraditi podporo za abolicionistično stvar. Douglassova avtobiografija je postala močno orodje v boju za svobodo in enakost.
Za vzpostavitev lastne identitete in delovanja
Douglassova avtobiografija je bila tudi osebno potovanje samoodkrivanja in samoopredelitve. Skozi proces pisanja je Douglass uveljavljal svojo identiteto in delovanje ter se spodbijal z dehumanizirajočimi stereotipi, ki jih je vsililo suženjstvo. Z deljenjem svojih izkušenj in razmišljanj Douglass ni le ponudil zgodovinskega prikaza suženjstva, temveč si je tudi zavzel svoje mesto kot avtor, intelektualec in voditelj.