Besedna zveza "njihova zgodovina, katere jezik je sonce" poudarja neenakost in dinamiko moči, prisotno v družbi. Tistim, ki so marginalizirani in zatirani, je njihov glas pogosto utišan ali prezrt, medtem ko imajo tisti na položajih zmožnost oblikovati svet v skladu s svojimi perspektivami in interesi. Pesem kritizira to neravnovesje in opozarja na načine, kako zgodovino oblikujejo prevladujoče sile v družbi.
Z namigom, da zgodovina pripada tistim, katerih jezik je sonce, Spender izziva bralce, da se vprašajo, čigavi glasovi in perspektive so v zgodovinski pripovedi izključeni ali potlačeni. Pesem nas spodbuja k razmisleku o tem, kako strukture moči vplivajo na to, kako razumemo in interpretiramo preteklost, in poziva k bolj vključujoči in raznoliki predstavitvi zgodovine, ki daje glas marginaliziranim in zatiranim.