Zakaj je avtor soneta xviii primerjal lepoto ženske s poletjem?

William Shakespeare v Sonetu XVIII uporablja primerjavo ženske lepote s poletjem kot sredstvo za prenos minljive in minljive narave lepote in življenja samega. Tako kot je poletje z vso svojo živahno lepoto usojeno, da zbledi in se umakne jeseni in zimi, tako tudi človeška lepota s časom neizogibno propada. Govorec pesmi poudarja nujnost vrednotenja in negovanja lepote v sedanjem trenutku, preden zbledi in postane »poletna najemnina«, ki se je iztekla.

S to vzporednico med žensko lepoto in poletjem Shakespeare poudarja grenko-sladko resničnost, da je vse, kar je lepo in prijetno v življenju, na koncu minljivo. Ta razmislek o minljivosti lepote služi tudi kot opomin na smrtnost in začasnost človeškega obstoja. Pesem torej nosi filozofsko sporočilo o tem, da je treba sprejeti in slaviti minljive trenutke lepote in veselja v življenju, hkrati pa priznati neizogibnost sprememb in propada.