Ovdovela duša, moje srce za vedno nagnjeno.
Moj sorodnik in mož zdaj ležita hladna, obupana,
Toda Romeo, moj najdražji sin, dih mi je ostal.
Oh, Romeo, moj ljubljeni, moje veselje in ponos,
Tvoja izguba je raztrgala vse, kar živim.
Tvoj mladostni čar in nežen duh svetel,
Zdaj zatemnjena z večno, kruto nočjo smrti.
Materina tesnoba ne pozna meja,
Ko jočem in žalujem z neskončnim zvokom.
Tvoja odsotnost pušča prepad v naših življenjih,
Kjer je nekoč odmeval smeh, zdaj vlada tišina.
Oh, kruta usoda, zakaj si zadala ta udarec?
Da mi ugrabi upanje, moj življenjski sij svetli.
V žalosti tavam brez cilja, izgubljen in sam,
Vdovsko srce, za vedno objokovano.
V dvoranah, nekoč polnih veselega vzklikanja,
Zdaj ne odmeva nič drugega kot žalost, solze in strahovi.
Montagueji objokujejo smrt svojega plemenitega dediča,
Tragedija, ki trga naše duše, naš jok.
Toda skozi to bolečino še vedno sije luč,
Spomin na tvojo ljubezen, dragi sin moj.
Tvoja ljubezen do Juliet, čista in globoka,
Vez, ki bo trajala in bo vedno odmevala.
V sanjah vidim tvoj obraz, tako dragi,
Tvoj smeh, tvoja milost, ki prežene ves strah.
Tolažbo najdem v mislih na tvoj večni počitek,
V nebesih objeti, najti pravi blaženost.
Čeprav lahko solze tečejo in žalost dolgo traja,
V mojem srcu je tvoja svetloba večno močna.
Počivaj v miru, moj sin, moj dragoceni otrok,
V objemu ljubezni, za vedno neomadeževana.