Macbeth je tragedija, ki sledi propadu glavnega junaka zaradi njegovih tragičnih napak.
Visoki stil jezika:
Shakespeare uporablja okrašen in vzvišen jezik, vključno s podobami in metaforami, da ustvari občutek veličine in napetosti.
Prazen verz:
Večji del igre je napisan v praznem verzu, obliki poezije, ki je sestavljena iz nerimanega jambskega pentametra (vrstice desetih zlogov, pri čemer vsakemu poudarjenemu zlogu sledi nenaglašen zlog). To prispeva k ritmični, skoraj hipnotični kvaliteti igre.
Samogovori in stran:
Shakespeare uporablja samospeve, da razkrije notranje misli in čustva likov, zlasti Macbetha. Aside se uporablja za sporočanje misli lika občinstvu, ne da bi drugi liki slišali. Te tehnike omogočajo vpogled v motivacijo in konflikte lika.
Teme in simbolika:
Macbeth se poglablja v teme, kot so moč, ambicije, krivda in posledice nemoralnih dejanj. Shakespeare krepi te teme s simboliko, kot je kri kot simbol krivde, tema in svetloba, ki predstavljata psihološka stanja.
Karakterizacija:
Shakespeare predstavlja kompleksne in moralno dvoumne like. Macbethova preobrazba iz zvestega vojaka v neusmiljenega tirana kaže na kvarni vpliv oblasti in njegov postopni padec v norost. Sprva močna in manipulativna osebnost lady Macbeth je v nasprotju z njenim poznejšim stanjem krivde.
Dramatična ironija:
Uporaba dramatične ironije ustvarja napetost in suspenz. Občinstvo ve več kot liki o posledicah svojih dejanj. Ta vrzel v znanju povečuje vpliv dogodkov v predstavi.
Shakespearov slog v Macbethu združuje pesniški jezik s psihološko globino, moralno dvoumnostjo in dramatično napetostjo, zaradi česar je brezčasno in vplivno delo v literarnem svetu.