Impulzivnost:Romeova impulzivna narava ga vodi k sprejemanju prenagljenih odločitev, ne da bi v celoti razmislil o posledicah. To je razvidno iz njegovih nenadnih odločitev, da se poroči z Juliet in odide na ples Capuletovih, kar oboje prispeva k tragičnim dogodkom, ki sledijo.
Prenagljenost:Romeo, ki je tesno povezan s svojo impulzivnostjo, pogosto ravna nepremišljeno, ne da bi dobro premislil. Na primer, v navalu jeze ubije Tybalta, kar sproži verigo dogodkov, ki vodijo do tragične smrti Romea in Julije.
Nasilje:Romeova nagnjenost k nasilju prav tako igra pomembno vlogo pri tragičnem zaključku predstave. Skozi igro se zaplete v več spopadov, kar je privedlo do smrti Mercutia in Tybalta, kar je še povečalo konflikt med Montaguejevimi in Capuletovimi.
Čustvenost:Romeova čustvena narava pogosto prevlada nad njegovim razumom in ga privede do neracionalnega ravnanja. To je še posebej očitno v njegovi močni žalosti po Julietini navidezni smrti, zaradi katere si je vzel življenje.
Pomanjkanje samokontrole:Romeovi boji s samokontrolo prispevajo k njegovi tragični usodi. Pogosto ne more nadzorovati svojih čustev in dejanj, kar vodi do številnih nepremišljenih odločitev skozi igro.
Naivnost:Romeova mladostna naivnost ga naredi ranljivega za manipulacijo in prevaro. Z vsem srcem verjame v moč ljubezni in ne zna prepoznati možnih posledic svojih dejanj, ki na koncu vodijo v tragedijo.
Te nezaželene lastnosti v Romeovem značaju igrajo pomembno vlogo pri tragičnih dogodkih v igri, saj poudarjajo kompleksnost in pomanjkljivosti človeške narave.