Knjigo začne meditacija Leva Tolstoja o naravi Boga in vlogi ljubezni v človekovem življenju. Tolstoj trdi, da je Bog v svojem bistvu ljubezen in da je ljubezen najvišji zakon življenja. Poudarja pomen utelešenja te ljubezni v naših dejanjih in odnosih.
2. poglavje:Prva zapoved
Tolstoj raziskuje prvo zapoved, »Ne imej drugih bogov razen mene«, in jo razlaga v smislu dajanja prednosti ljubezni do Boga nad vsem drugim. Ljubezen do Boga nasprotuje ljubezni do posvetnega premoženja, moči in slave ter poudarja, da je treba najprej iskati ljubezen in Božje kraljestvo.
3. poglavje:Druga zapoved
Tolstoj razpravlja o drugi zapovedi, "Ne delaj si rezane podobe," in jo povezuje s pomenom ne ustvarjanja malikov ali zamenjave zunanjih simbolov za pristno ljubezen in predanost Bogu. Vernike spodbuja, naj se osredotočijo na notranje bogoslužje in občestvo z Bogom.
4. poglavje:Tretja zapoved
Tolstoj preučuje tretjo zapoved, »Ne izgovarjaj imena Gospoda, svojega Boga, zaman,« in poudarja pomen uporabe Božjega imena s spoštovanjem in pristnostjo. Svari pred hinavskimi in nesmiselnimi verskimi praksami, ki nimajo prave ljubezni in iskrenosti.
5. poglavje:Četrta zapoved
V raziskovanju četrte zapovedi »Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ«, Tolstoj poudarja pomen vzetja časa za duhovno razmišljanje, počitek in povezovanje z Bogom. Vernike spodbuja, naj na soboto gledajo kot na priložnost za osebno rast in občestvo, namesto da bi jo praznovali le iz dolžnosti.
6. poglavje:Peta zapoved
Tolstoj razpravlja o peti zapovedi, »Spoštuj svojega očeta in svojo mater«, in razširi njen pomen onkraj spoštovanja staršev, tako da vključuje spoštovanje do vseh ljudi in avtoritetnih osebnosti v našem življenju. Poudarja, da prava čast izhaja iz ljubezni in razumevanja, da so vsi posamezniki odsevi Boga.
7. poglavje:Šesta zapoved
Ko se poglobi v šesto zapoved, »Ne ubijaj«, Tolstoj trdi, da ima zapoved daljnosežne posledice, ki presegajo fizični umor. Obsoja vse oblike jeze, sovraštva in nasilja ter poudarja, da zakon ljubezni prepoveduje vsako dejanje, ki škoduje ali zmanjšuje življenje in blaginjo drugih.
8. poglavje:Sedma zapoved
Tolstoj raziskuje sedmo zapoved »Ne prešuštvuj« in jo interpretira kot poziv k čistosti in zvestobi v odnosih. Poudarja svetost zakona, lepoto monogamne ljubezni ter pomen spoštljivega in dostojanstvenega ravnanja z ženskami.
9. poglavje:Osma zapoved
Ob razpravi o osmi zapovedi »Ne kradi« Tolstoj razširi njen pomen tako, da ne vključuje le materialne kraje, temveč tudi izkoriščanje in manipulacijo drugih. Zavzema se za poštenost, poštenost in pravično porazdelitev sredstev, pri čemer poudarja pomen ljubezni kot vodilnega načela medčloveških interakcij.
10. poglavje:Deveta zapoved
Tolstoj analizira deveto zapoved »Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega« in poudarja pomen resnicoljubnosti in poštenosti v naših besedah in dejanjih. Poudarja jedke učinke nepoštenosti in prevare, tako v osebnih odnosih kot družbi na splošno.
11. poglavje:Deseta zapoved
Tolstoj sklene svoje preučevanje desetih zapovedi z razpravo o deseti zapovedi, »Ne poželi«, in njenih posledicah za človeško željo in izpolnitev. Trdi, da pravo zadovoljstvo ne izvira iz pridobivanja materialnih dobrin, temveč iz negovanja ljubezni, sočutja in hvaležnosti za blagoslove, ki jih že imamo.
Sklep:Ljubezen je Bog
Tolstoj konča svojo knjigo s ponavljanjem svojega osrednjega sporočila:Bog je ljubezen in ljubezen je končni zakon življenja. Bralce spodbuja, naj sprejmejo ljubezen kot vodilno silo v svojih mislih, besedah in dejanjih, kar na koncu vodi do bolj harmoničnega in izpolnjujočega obstoja tako posameznika kot kolektiva.