Z živimi podobami in čustveno evokativnim jezikom Bhatt ujame kompleksna čustva, povezana z odhodom. Pesem se začne tako, da govornik neposredno nagovori tistega, ki odhaja. Govornik opiše, kako odhajajoča oseba postane »ptica«, ki »odleti iz mojega gnezda«, s čimer poudari občutek izgube in praznine, ki ostane za seboj.
Pesem se poglobi v napetost med željo po negovanju in ohranjanju tistega, kar je ostalo, in priznanjem, da so spremembe neizogibne. Govorec se ubada z idejo, da odhajajoči zdaj »ni več moj«. Uporaba svojilnega zaimka poudarja govorčevo čustveno navezanost in boj, da bi se opustil.
Bhatt poudarja minljivo naravo trenutkov tako, da odhajajočo osebo primerja z »oblakom«, ki se razprši in »ne pušča sledi«. Ta primerjava poudarja minljivost življenja in spoznanje, da se nekaterih stvari ne moremo držati, ne glede na to, kako zelo si želimo drugače.
Govorec razmišlja tudi o vplivu odhoda na kraj ali prostor, ki ostane za njim. Odhod ljubljene osebe ali izguba spomina sta metaforično prikazana kot »brazgotine« na pokrajini. Te brazgotine služijo kot opomnik o globokih in trajnih povezavah, stkanih z drugimi in z določenimi kraji.
V zadnjih vrsticah Bhatt ponuja občutek sprejetosti in razumevanja. Govornik priznava, da "nekateri odidejo, da bi se vrnili", kar nakazuje, da odhodi morda niso vedno trajni in da obstaja upanje za ponovna srečanja. Pesem se konča s subtilnim občutkom optimizma, ki pusti bralcem kanček upanja sredi grenko-sladkosti odhoda.
Na splošno "One Who Goes Away" prikazuje univerzalno človeško izkušnjo izgube, spremembe in grenko-sladko naravo opuščanja. Pretresljive podobe in evokativni jezik Sujate Bhatt zajamejo zapletenost odhoda in pustijo bralcem globok občutek empatije do čustev, povezanih z odhodom ali slovesom.