1. Pragmatični pristop: James se je vere lotil s pragmatičnega vidika, kar pomeni, da so ga bolj zanimali njeni praktični učinki kot njene trditve o resnici. Verjel je, da so verska prepričanja dragocena, če prispevajo k človekovemu dobremu počutju, sreči in občutku smisla.
2. Vrednost verske izkušnje: James je poudaril pomen osebnih verskih izkušenj. Trdil je, da so lahko te izkušnje, za katere so pogosto značilni občutki strahospoštovanja, začudenja in povezanosti z nečim večjim od sebe, globoko transformativne in obogatitvene. Te izkušnje je dokumentiral v svoji knjigi "The Varieties of Religious Experience."
3. Volja do verovanja: James je predlagal koncept "volje verjeti", pri čemer je trdil, da je v nekaterih primerih racionalno verjeti v nekaj, tudi če ni absolutnega dokaza. Verjel je, da je vera lahko močna sila za dobro, tudi če ne temelji na logiki ali znanstvenih dokazih.
4. Zdravo misleča in bolna duša: James je razlikoval med dvema psihološkima tipoma:»zdravega duha« in »bolne duše«. Zdravo misleči so optimistični, vedri in po naravi nagnjeni k veri. Bolna duša je po drugi strani bolj pesimistična in nagnjena k dvomom in obupu. Trdil je, da lahko obe vrsti koristita versko prepričanje na različne načine.
5. Versko čustvo: James je verjel, da religija izvira iz temeljnega človeškega čustva – »verskega čustva« – ki ga je opisal kot prirojeno željo po povezanosti z nečim, kar je večje od nas samih. To čustvo se lahko kaže v različnih oblikah, od osebne molitve do organiziranih verskih ustanov.
6. Pomen obreda in skupnosti: James je prepoznal pomen verskih obredov in skupnosti pri spodbujanju vere in zagotavljanju občutka pripadnosti. Verjel je, da bi lahko te prakse posameznikom pomagale povezati s svojimi verskimi čustvi in najti smisel v življenju.
7. Ne verjamem v tradicionalno dogmo: Čeprav je James cenil verske izkušnje, se ni strinjal s tradicionalnimi verskimi doktrinami ali dogmami. Menil je, da številna verska prepričanja niso nujno resnična, vendar so lahko kljub temu dragocena, saj prispevajo k blaginji posameznika.
Če povzamemo, pogled Williama Jamesa na religijo je bil pragmatičen, poudarjal je pomen osebne izkušnje, voljo do verovanja in vlogo religije pri spodbujanju smisla in blaginje. Ni se strinjal s tradicionalno dogmo, ampak je prepoznal pomen vere v človekovem življenju in njen potencial, da prispeva k bolj izpolnjujočemu in smiselnejšemu obstoju.