Ironija pričakovanj proti resničnosti:
* Zanikanje ministrstva: Očitno zanikanje Voldemortove vrnitve in kasnejše preganjanje Harryja in Dumbledorja s strani ministrstva za čarovnijo je čista ironija. Medtem ko so odrasli, ki naj bi bili glavni, zaslepljeni s strahom in zanikanjem, se je najstnik prisiljen soočiti z resnico in se boriti za to, kar je prav.
* Pozabljivost Dursleyjevih: Dursleyjeva ostajata popolnoma pozabljena na čarobni svet okoli sebe, čeprav Harryjeve moči postajajo vse močnejše in se odvijajo nevarni dogodki. To poudarja ironijo njihove zaprtosti in kako njihova omejena perspektiva ovira njihovo sposobnost videti resnico.
* Harry se počuti neslišanega: Harryjeva nenehna frustracija, ker ga odrasli v njegovem življenju odpuščajo in mu ne verjamejo, je še ena huda ironija. Čeprav je bil izbranec in je izkusil Voldemortovo moč iz prve roke, so njegove izkušnje pogosto prezrte, zaradi česar se počuti osamljenega in nemočnega.
Ironija likov in dejanj:
* Dumbledorjeva strategija: Medtem ko je Dumbledorjev končni cilj zaščititi Harryja, se zaradi njegovega na videz oddaljenega in zagonetnega pristopa Harry pogosto počuti zapuščenega in zmedenega. To ustvarja občutek ironije, kjer je Harryjev najboljši zaščitnik tisti, ki se zdi najbolj oddaljen.
* Vloga Umbridgeove: Na videz neškodljiva, a skrajno kruta Dolores Umbridge je klasičen primer ironije. Ona je utelešenje birokratskega zatiranja in njena dejanja, odeta v plast "reda" in "discipline", na koncu prispevajo k vse večji nevarnosti, ki grozi čarovniškemu svetu.
* Siriusova smrt: Smrt Siriusa Blacka v rokah lastne sestrične Bellatrix Lestrange je še ena tragična ironija. Umrl je, ko je poskušal zaščititi Harryja, a ga je izdal nekdo, za katerega je verjel, da je varen.
Ironija čarobnega sveta:
* Korupcija ministrstva: Ministrstvo za magijo, ki bi moralo biti svetilnik reda in pravičnosti, je prežeto s korupcijo in nesposobnostjo. Ta ironija poudarja ranljivost celo najmočnejših institucij za pohlep, strah in slepo vero.
* Moč ljubezni: Kljub temnim silam v igri knjiga poudarja moč ljubezni in prijateljstva. To je ključna ironija, saj poudarja, kako lahko upanje in ljubezen prevladata tudi v soočenju s prevladujočo temo.
Navsezadnje ironija v Harryju Potterju in Feniksovem redu služi ustvarjanju kompleksne in niansirane zgodbe, ki raziskuje zapletenost dobrega in zla, zaupanja in izdaje ter pomembnost zavzemanja za tisto, kar je prav, tudi ko se zdi nemogoče.