1. Dvojnost človeške narave: Avguštin je poudaril inherentno napetost med telesom in dušo, zemeljskim in božanskim. Verjel je, da smo ljudje fizična bitja, ki so podvržena grehu, in duhovna bitja, zmožna milosti in ljubezni. Zaradi te dvojnosti je razumevanje človeške narave postalo zahtevno in večplastno prizadevanje.
2. Svobodna volja in greh: Avguštin se je spopadel s konceptom svobodne volje in priznal njeno vlogo tako v dobrem kot v zlu. Ljudje so bili sposobni izbrati Boga, pa tudi zapasti v greh. Ta svoboda in njena inherentna ranljivost sta ustvarili paradoks v središču človeške izkušnje.
3. Padec človeka: Avguštin je verjel, da se je prvotno stanje milosti človeštva izgubilo s padcem, kar je povzročilo globoko zakoreninjeno pokvarjenost, zaradi katere je razumevanje naše prave narave še težje. Koncept izvirnega greha je človeškemu obstoju dodal še eno plast skrivnosti.
4. Narava milosti: Avguštin je raziskoval odnos med človeško naravo in božjo milostjo ter trdil, da ljudje v bistvu niso sposobni doseči odrešenja brez Božjega posredovanja. Na milost je gledal kot na skrivnost, kot na nezaslužen dar, ki je spremenil pomanjkljivo človeško srce.
5. Neznana prihodnost: Avguštin je poudarjal negotovost življenja in skrivnosti, ki obkrožajo smrt in posmrtno življenje. Neznana narava tega, kar pride po smrti, je prispevala k skrivnosti človeškega obstoja.
Sklep:
Čeprav človeka ni eksplicitno imenoval »velika skrivnost«, so Avguštinovi spisi obširno raziskovali kompleksnost in paradokse, ki so del človeške narave. Dvojnost telesa in duše, boj med svobodno voljo in grehom, padec iz milosti, skrivnost božje milosti in neznana prihodnost so prispevali k njegovemu razumevanju človeškega obstoja kot globoke in zahtevne skrivnosti.