Realizem v zgodbi izhaja iz Chopinovega natančnega prikaza začetnega šoka, neverice in kasnejšega čustvenega nemira gospe Mallard. Način, na katerega se spopada z novico o smrti njenega moža, se zdi pristen in povezan. Zgodba zajame zmedo, zanikanje in nasprotujoča si čustva, ki pogosto spremljajo nenadno izgubo ljubljene osebe.
Vendar pa je mogoče nekatere vidike zgodbe razlagati kot simbolične ali metaforične. Na primer, simbolika odprtega okna in sklicevanja na pomlad kažejo na občutek osvoboditve in novih začetkov za gospo Mallard. Ti elementi prispevajo k globljemu raziskovanju tem, kot so neodvisnost, samoodkrivanje in omejitve, ki jih postavljajo družbena pričakovanja.
Podobe, uporabljene v celotni zgodbi, prispevajo tudi k njeni simbolični naravi. Sklicevanje na "roke z modrimi žilami" in "lise vijolične in rumene barve" na tapetah nakazujejo občutek zaprtosti in omejitev običajnega zakona. Podobe »nevihtnih oblakov« in »zadušljive sobe« še okrepijo metaforično predstavo čustvenega stanja gospe Mallard.
Poleg tega naslov zgodbe, »Zgodba ene ure«, namiguje na idejo, da se transformativna izkušnja gospe Mallard zgodi v kratkem času. Ta koncept časa prispeva k simbolični naravi zgodbe, kar nakazuje, da ura predstavlja trenutek globoke spremembe in introspekcije za protagonista.
Skratka, medtem ko »Zgodba ene ure« predstavlja realistične elemente pri prikazovanju žalosti in čustvenega nemira, vključuje tudi simbolične in metaforične elemente, ki raziskujejo globlje teme in prispevajo k njenemu trajnemu literarnemu pomenu. Kombinacija realizma in simbolizma ustvarja pripoved, ki odmeva z bralci na več ravneh in jih vabi k razmisleku o kompleksnosti človeških čustev in transformativni moči izgube.