Tukaj je podrobnejša analiza soneta:
* Govornik začne s primerjavo oči svoje ljubice s soncem. To je zelo velik kompliment, saj sonce pogosto velja za simbol lepote in popolnosti. Toda govornik to primerjavo hitro kvalificira z besedami, da njene oči niso tako svetle ali tako jasne kot sonce. To nakazuje, da govorec ni slep za pomanjkljivosti svoje ljubice, ampak da jo ljubi kljub njim.
* Govorec nato primerja dih svoje ljubice s parfumom. Tudi to je pozitivna primerjava, saj se parfum pogosto obravnava kot simbol sladkobe in dišave. Govornik pa to primerjavo ponovno kvalificira z besedami, da njen dih ni tako sladek kot parfum. To nakazuje, da govorec ne poskuša idealizirati svoje ljubice, ampak da je realen glede njenih pomanjkljivosti.
* Govorec nadalje primerja ustnice svoje ljubice s koralami in njene prsi s snegom. Še enkrat, to so pozitivne primerjave, saj je koral pogosto simbol lepote, sneg pa pogosto simbol čistosti. Govornik pa te primerjave spet kvalificira z besedami, da njene ustnice niso tako rdeče kot korale in njene prsi niso tako bele kot sneg. To nakazuje, da govorec ne poskuša iz svoje ljubice narediti nekaj, kar ni, ampak da preprosto izraža svojo ljubezen do nje, pomanjkljivosti in vse.
* Govornik zaključi z besedami, da bi raje imel svojo ljubico z vsemi njenimi pomanjkljivostmi kot katero koli drugo žensko na svetu. To je močna izjava ljubezni, saj kaže, da je govorec pripravljen sprejeti svojo ljubico takšno, kot je, ne da bi jo poskušal spremeniti. To nakazuje, da je govorčeva ljubezen do svoje ljubice resnična in brezpogojna.
Na splošno je Sonet 130 čudovit in ganljiv poklon moči ljubezni. Kaže, da lahko ljubezen premaga tudi najbolj očitne pomanjkljivosti in da je mogoče najti lepoto v nepopolnosti.