Gimpleovi dnevi so bili polni norčij, zaradi katerih so vaščani zmajevali z glavami in se smejali sami pri sebi. Pogovarjal se je z drevesi, plesal z dežnimi kapljami in celo poskušal leteti tako, da si je na roke pritrdil perje. Njegove norčije so vaščanom pogosto pričarale nasmehe na obraze, a so se med seboj tudi šepetali, ali je res norec ali je v njegovih ekscentričnostih kaj več.
Nekega lepega dne je v vas prispel potujoči trgovec in razkazoval veličastno paleto izdelkov iz daljnih dežel. Vaščani so se zbrali okoli in se čudili eksotičnim tkaninam, bleščečim draguljem in začimbam, ki so napolnile zrak z mamljivimi vonjavami. Med njimi je stal Gimple s svojim običajnim nasmeškom, oči pa so se mu iskrile od radovednosti.
Ko je trgovec pokazal posebno izvrstno rubinasto ogrlico, je Gimple stopil naprej in se mu oči uprle v sijoči dragulj. Iztegnil je roko in se nežno dotaknil ogrlice, s prsti pa sledil njeni nežni površini. Nenadoma je iz rubina izžarevala topla svetloba, ki je Gimple obdala s svojim sijem.
Vaščani so začudeno opazovali, kako se je Gimple začel spreminjati pred njihovimi očmi. Njegov raztrgani plašč se je spremenil v bleščečo obleko, njegovo vedenje pa je postalo modro in umirjeno. Nekoč nespametni človek je zdaj izžareval avro modrosti in moči.
Gimple se je obrnil proti trgovcu in spregovoril z glasom, ki je pritegnil pozornost. "Ta rubin v sebi skriva znanje in modrost starodavnih civilizacij. Izbral me je za svojega nosilca in njegovo moč bom uporabil za izboljšanje človeštva," je izjavil.
Od tistega dne naprej Gimple ni bil več znan kot vaški norec, temveč kot moder modrec. Potoval je po deželi in uporabljal modrost, ki mu jo je podelil rubin, da bi vodil in navdihoval druge. Njegovi nauki so prinesli razsvetljenje neštetim dušam in postal je svetilnik upanja v svetu, ki ga pogosto pesti tema.
In tako se je zgodba o Gimpleu, norcu, ki je postal modrec, razširila daleč naokoli in služila kot opomin, da se lahko prava modrost včasih skriva v najbolj nepričakovanih virih.