> Ko sem slišal izučenega astronoma,
> Ko so bili dokazi, številke razvrščeni v stolpce pred menoj,
> Ko so mi pokazali grafikone in diagrame, da jih seštejem, razdelim in izmerim,
> Ko sem sedel, sem slišal astronoma, kako je predaval z velikim aplavzom v predavalnici,
> Kako kmalu sem neodgovoren postal utrujen in bolan,
> Dokler ne vstanem in zdrsim ven, sem odtaval sam,
> V mističnem vlažnem nočnem zraku in od časa do časa,
> Gledal v popolni tišini v zvezde.
V teh vrsticah se govornik najprej udeleži predavanja astronoma, kjer so mu predstavljena znanstvena spoznanja, dokazi, številke in diagrami. Vendar namesto da bi se počutil razsvetljenega ali navdušenega, nenadoma postane "utrujen in bolan", kar kaže na naraščajoče nezadovoljstvo z omejitvami racionalnih in znanstvenih razlag.
Posledično se govornik odloči zapustiti predavalnico in se podati ven v »mistični vlažni nočni zrak«. Ta odmik si lahko razlagamo kot zavračanje zgolj intelektualnega in abstraktnega razumevanja v prid neposredni osebni izkušnji in povezavi z naravnim svetom. Ko gleda v zvezde v "popolni tišini", se zdi, da govornik najde globlji občutek čudeža in skrivnosti v vesolju od tistega, kar je ponudilo predavanje astronoma.
Zato pesem namesto natančne navedbe geografske lokacije, kamor gre govornik, prikazuje transformativni premik v govorčevem duševnem stanju in povezanosti s svetom s prehodom iz zaprte predavalnice na odprto nočno nebo.