Od najlepših bitij želimo rasti,
Da bi tako lepotičina vrtnica nikoli ne umrla,
Toda kot bi moral riper s časom umreti,
Njegov nežni dedič bi lahko nosil njegov spomin:
Toda ti si se skrčil na svoje svetle oči,
Nahrani plamene svoje luči s samozadostnim gorivom,
Ustvarjanje lakote tam, kjer je obilje,
Sam tvoj sovražnik, do svojega sladkega sebe preveč krut.
Ti si zdaj svež okras sveta,
In le glasnik kipeče pomladi,
Znotraj svojega popka zakoplješ svojo vsebino,
In, nežni klepetuljac, mak'st odpadki v zaničevanju:
Usmilite se sveta, sicer bo ta požrešnik,
Da bi jedel svetu, pri grobu in tebi.