>V votlini kovine je zajec nekoč zašel,
Tovarna rezil, kjer so igrala kovinska rezila,
Z zobniki in zobniki ter groznim zvokom,
Zajec je skočil noter in se ozrl naokrog.
Žvečili so in trgali, skakali in mleli,
Njegova ušesa, rep in brke so našli
V kosih po tem hladnem kovinskem breznu,
Ubogi zajec se je izgubil v globinah te zmešnjave.
Potem pa je iz razbitine nastal majhen čudež,
Zajčku srce še vedno bije iz vratu,
Iskra življenja se je prilepila na njegovo potolčeno obliko,
Simbol upanja sredi nevihte.
Odpeljali so ga, ti mogočni stroji,
V bolniško sobo, kjer bi preživel noč,
Povoji so ga ovili in medicinske sestre so skrbele,
Ko je ležal tam, so se njegove moči počasi popravljale.
Dnevi so se spremenili v tedne, zajec je postal močan,
Njegovo krzno se je vrnilo in zapel je svojo pesem,
Preživel rezila in industrijske spopade,
Dokaz o moči življenja.
Morala pesmi:
Nikoli ne opustite upanja, ne glede na to, kako grozna se zdi situacija. Tudi ob izjemnih težavah vedno obstaja možnost za preživetje in obnovo.