1. Figurativni jezik: Pesnik uporablja metafore in primerjave, da primerja upanje z občutljivimi predmeti ali minljivimi stvarmi, pri čemer poudarja njegovo krhko in ranljivo naravo. Na primer:
- "...parang kristal na nabasag sa isang iglap" (kot kristal, ki se je v trenutku razbil)
- "...parang usok na naglaho sa hangin" (kot dim, ki izginja v zraku)
2. Ponavljanje: Pesem vedno znova poudarja nesmiselnost in minljivost upanja. Stavki, kot sta "naunsyaming pag-asa" (razočarano upanje) in "lahat ay nawala" (vse je izginilo), se ponavljajo v pesmi in krepijo občutek razočaranja in izgube.
3. Podobe: Pesem uporablja žive podobe, da ustvari pusto in brezupno vzdušje. Slika pusto pokrajino, ovenejoče rože in suho, razpokano zemljo, ki odseva govorčeve razblinjene sanje in razblinjena upanja.
4. Retorična vprašanja: Govornik postavlja vrsto retoričnih vprašanj, ki poudarjajo nesmiselnost in negotovost iskanja upanja. Na primer:
- "Saan hahantong ang ating mga pangarap?" (Kam nas bodo pripeljale sanje?)
- "May saysay pa bang umasa?" (Ali ima smisel upati?)
5. Zgradba: Pesem je sestavljena iz kratkih kitic, od katerih vsaka izraža delček govorčevega razočaranja in obupa. Kratke kitice simbolizirajo razdrobljeno in razbito stanje govorčevih upov, kar stopnjuje občutek frustracije.
6. Ton: Splošni ton pesmi je melanholija, resignacija in pesimizem. Občutek brezupa prežema vsako vrstico in izraža govorčevo globoko razočaranje pred življenjskimi izzivi in neuspehi.
S spretno uporabo teh literarnih tehnik pesem učinkovito zajame temo razočaranega upanja in v bralčev um vlije globok občutek razočaranja in obupa.