Pesem primerja luno z zlato brado Kitajske. Pesnik pripoveduje, kako je nekega lepega večera občudoval luno in pravi, da je bila luna videti kot zlata brada Kitajske, le da je bila veliko lepša. Pesnik nato nadaljuje z opisom lepote lune in pravi, da je bila popoln primer božjega dela.
Pesem se konča s pesnikovim razmišljanjem o lepoti lune in o tem, kako ga spominja na lepoto božjega stvarstva. Pravi, da je luna simbol upanja za lepoto, ki lahko pride iz teme, in pravi, da tako kot luna lahko najdemo upanje v temi našega življenja.