V majhnem kotu, kjer se plazijo sence,
Tam kleči stari serviser pri svojem poklicu.
S skrbnimi rokami in potrpežljivostjo bo ohranil
Preteklost iz bledenja v temen slap.
Gleda brazgotine in bledo čipko,
Vsak obrabljen ostanek spominov na preteklost.
Z ljubečim dotikom vrača toplino in milino,
Popravljam čas in vreme, ki sta si jih nabrala.
Nobena naloga ni premajhna, nobena podrobnost ni nedokončana,
Vdahne novo življenje stvarem, ki jih imamo.
Z nežno nego, kot nežno vrtenje sončne svetlobe,
Zaradi njega se preteklost spet zdi nova, tako drzna.
In med delom bodo zgodbe, ki jih bo delil,
O zgodovini, o ljubezni, o lesku smeha.
Njegov glas, pomirjujoč balzam, bo vrgel svojo zanko,
Tkanje zgodb minulih časov, kot svilene sanje.
Tako v tišini svojega skritega kotička,
Stari serviser ne popravi samo blaga.
On plete tapiserijo edinstvene knjige življenj,
Povrnitev veselja tistim, ki so ju poznali.
Počastimo torej tega rokodelca časa,
Čigar spretnost ohranja tisto, kar bi drugi zavrgli.
Kajti v njegovi obrti najdemo lesketanje, zvonjenje,
To oživi preteklost, s srcem in bardom.