Coleridgeova pesem raziskuje področja sanj in resničnosti, saj pesnika navdihujejo sanje, ki jih povzroča opij, da si zamisli kupolo užitkov, njene vrtove in sveto reko Alph. Z živimi podobami in čutnimi opisi Coleridge posreduje občutek strahospoštovanja, čudenja in ustvarjalne transcendence. Pesem postane slavljenje človeške domišljije, ki poudarja njeno sposobnost ustvarjanja fantastičnih svetov in izkušenj.
Vendar pa osrednja ideja pesmi zajema tudi minljivost ustvarjalnosti. Coleridgeov vid je prekinjen, ostane pa z občutkom izgube in hrepenenja. Pesem odpira vprašanja o omejitvah in mejah ustvarjalnega procesa ter napetosti med umetnikovo željo po polnem izražanju svoje domišljije in izzivi, ki jih prinaša realnost.
Navsezadnje "Kubla Khan" razmišlja o transformativni moči pesniškega navdiha, človeškem iskanju lepote in veličine ter kompleksnosti samega ustvarjalnega dejanja. Služi kot opomnik, da nas lahko domišljija in ustvarjalni impulz poneseta v izjemna kraljestva in navdihneta ustvarjanje brezčasnih umetnin, čeprav naše vizije o veličini morda ostajajo nepopolne.