Škrjanec poleti, sanjača srce prime.
Na travnikih, pobarvanih v živahne zelene odtenke,
Metulj drsi, pesnikova duša paberkuje.
Ob blagem potoku, kjer narava razkriva svoje skrivnosti globoko,
Vrba se ziblje, hrepeneč duh joka.
Na nebu iz safirja zvezdni prah šepeta svetlo,
Meteor sledi, želja poleti.
Med šelestečim listjem, simfonija, ki ni bila opeta,
Šepet diha, slikarjev čopič je zapel.
V večerni tišini, ko se dan poslavlja,
Kresnica zažari, upanje začne tkati.
Skozi ogromno platno življenja, kjer barve svobodno plešejo,
Vsaka zeugma slika poetično romanco.
V objemu besed, ki se zlivajo in dvigajo,
Srce pesmi bije, za vedno je treba raziskovati.