V tej pesmi pesnik izraža svojo hvaležnost božanstvu, ker mu je dalo pesniški dar in mu omogočilo izkusiti lepoto sveta. Pravi, da je bil blagoslovljen s "pridihom pesmi" in da je lahko "ugledal luč" sredi teme.
Opisuje naravne lepote, ki jih je videl in doživel, in pravi, da so ga te izkušnje navdale s čudenjem in strahospoštovanjem. Svet primerja s »kombo, polno biserov«, in pravi, da je lahko v to kamro »potopil svoje roke« in »bisere nanizal v pesem«.
Pesnik izraža tudi svojo hvaležnost za ljubezen in prijaznost, ki ju je prejel od drugih. Pravi, da je bil "obkrožen z ljubeznijo" in da ga je "povzdignila" "pomoč" drugih. Pravi, da »ni vreden« te ljubezni in prijaznosti, a je kljub temu hvaležen zanjo.
Pesem se konča s pesnikovim izrazom upanja, da bo lahko še naprej rasel in se učil ter da bo lahko s svojo poezijo razveseljeval druge. Pravi, da želi biti "vir luči" za druge in jim "pomagati najti pot" skozi temo.