Silvander je zelo prijazna in nežna oseba, poznana po vsej vasi po tem, da je dobrodelen in se prostodušno razdaja drugim. Zelo rad igra na piščal in poje, govornik pa nam pove, da so nam ob poslušanju njegove glasbe »vsa skrb ponagajala«.
Nekega dne slišimo Silvandra, kako igra na piščal in poje svoje pesmi ter pritegne veliko skupino ljudi. Nekateri ga sprašujejo o vremenu, drugi pa ga prosijo, naj zapoje ali se jim pridruži pri igrah. Toda Silvander pravi, da je preveč žalosten, da bi ugodil. Pastirica ga je zavrnila in njegova žalost je tako velika, da pade na tla.
Ko vidi njegovo stisko, pride pastirica iz svoje koče in ga prime Silvandra za roko ter ga vpraša, zakaj je tako žalosten. Rada ga ima in tako razveseljuje njeno srce, da je lahko »moje veselje spremenil v bolečino«. Silvander je tako srečen, da vzame pastirico v naročje, govornik pa konča s tem, da nam pove, da "dva tako resnična / nikoli ne okusita gorja"