* Figurativni jezik: Pesmi pogosteje uporabljajo figurativni jezik, kot so primerjave, metafore, personifikacija in simbolika, ki so manj specifični od dobesednega jezika. To lahko namenoma vzbudi globlje, subtilnejše in bolj individualizirane ideje kot preprost, dobeseden opis. Tudi pesniška uporaba podob pogosto vabi in celo zahteva več interpretacij.
* Konotacija: Besede in besedne zveze lahko vsebujejo skrite in implicitne plasti predlaganih pomenov, ne le dobesednega slovarskega pomena. To lahko odpre vrata številnim možnim interpretacijam. Besede lahko celo pridobijo edinstvene odtenke pomena znotraj konteksta določene pesmi, s katerimi lahko pesnik namerno manipulira, da ustvari želeni učinek.
* Zapletenost: Številne pesmi so bolj kompaktne kot druge zvrsti in pesniki namenoma uporabljajo izbiro besed, sintakso in ritem, da zgradijo zapletene povezave in razmerja. To lahko pogosto povzroči koncentrirano gostoto pomena, ki ga mora bralec aktivno vključiti, da bi ga v celoti razumel.
* Alluzija: Pesmi pogosto aludirajo na druga kulturna dela, kot so miti, zgodovina, zgodbe, umetnost in druga poezija, ki lahko zahteva znanje za razpakiranje in razumevanje polnih pomenov.
* Čustveni odziv: Poezija je lahko pogosto namenjena vzbuditi določeno čustvo ali čustveni odziv pri bralcu, kar lahko zamegli jasnost in dobesedno interpretacijo. Čustveni odzivi so lahko zapleteni in jih je težko artikulirati, zaradi česar je natančna razlaga izmuzljiva.
Poleg teh dejavnikov je poezija pogosto napisana nelinearno ali fragmentarno, kar lahko prispeva k njeni dvoumnosti. Ne obstaja en "pravi" način za interpretacijo pesmi in različni bralci lahko v istem delu najdejo različne pomene. To je del tistega, zaradi česar je poezija tako zanimiva in nagrajujoča za branje.