1. Prevzetnost in smrtnost:Shelley poudarja človeško nagnjenost k prevzetnosti in nesmiselnost pretiranega ponosa. Pesem kritizira prizadevanje za veliko ambicioznost in nesmrtnost brez priznanja svoje smrtnosti. Ozymandias, kot vladar, se hvali s svojo močjo in veličino, vendar je na koncu zmanjšan na propadajoči kip v puščavi.
2. Propadanje in minevanje časa:Pesnik poudarja časnost in minljivost človeških stvaritev in dosežkov. Ruševine Ozymandiasovega kipa in palače simbolizirajo, kako čas sčasoma uniči tudi najbolj impresivna človeška prizadevanja.
3. Ironija in izguba:Shelley uporablja ironijo, da razširi svoje sporočilo. Nekoč mogočni kip Ozymandiasa je zdaj polomljen, njegova razbita podoba pa daje občutek izgubljenosti in praznine. Pesem poudarja nečimrnost človeških stremljenj, ki sčasoma zbledijo v nepomembnost.
4. Vzdržljivost narave:Pesem postavlja kontrast med trajno močjo puščave in razpadajočimi ostanki Ozimandijevega kraljestva. Narava preživi človeško arogantnost, kar pomeni, da naravni svet ostaja nespremenjen in brezbrižen do človeških prizadevanj.
5. Kritika tiranije:Shelley uporablja "Ozymandias" za kritiko tiranskih in arogantnih vladarjev, ki zatirajo svoje podanike in izkoriščajo svojo moč za osebno slavo. Posmehljiv nasmeh kipa poudarja aroganco in praznino takih vladarjev.
6. Tema moči:Pesem raziskuje temo moči in želje po nadzoru in prevladi nad drugimi. Ozymandias predstavlja vladarja, ki si je prizadeval za absolutno oblast in zapustil dediščino uničenja in propada.
7. Nesmiselnost človeških dosežkov:Pesem poudarja nesmiselnost človeških dosežkov, če jih merimo z obsežnostjo časa in narave. Shelley namiguje, da sta človeška veličina in ego nesmiselna spričo neizogibnega propada.
Na splošno "Ozymandias" izraža predstave o minljivi slavi, nečimrnosti človeških prizadevanj, neizprosnem minevanju časa ter nepomembnosti človeške moči in dediščine v nasprotju s trajnimi silami narave in časa samega.