Evfonija se nanaša na prijeten zvok besed in fraz, pogosto ustvarjen z uporabo rime, aliteracije in asonance. Lahko se uporablja za ustvarjanje občutka harmonije, lepote in toka v pesmi. Naslednje vrstice iz knjige Samuela Taylorja Coleridgea "The Rime of the Ancient Mariner" uporabljajo evfonijo za ustvarjanje občutka miru in spokojnosti:
> Veter je pihal, bela pena je letela,
> Brazda je sledila prosto;
> Bili smo prvi, ki smo kdaj počili
> V to tiho morje.
Kakofonija , po drugi strani pa se nanaša na oster ali neskladen zvok besed in besednih zvez, ki je pogosto ustvarjen z uporabo trkajočih soglasnikov in nenadnih prekinitev ritma. Lahko se uporablja za ustvarjanje občutka napetosti, konflikta ali kaosa. Naslednje vrstice iz "Dulce et Decorum Est" Wilfreda Owena na primer uporabljajo kakofonijo, da ustvarijo občutek grozot vojne:
> Plin! Plin! Hitro, fantje! – Ekstaza brbotanja,
> Pravočasno namestitev okornih čelad;
> Toda nekdo je še vedno kričal in se spotikal,
> In brenčati kot človek v ognju ali apnu ...
Uporaba evfonije in kakofonije v poeziji ni le stvar estetike. Te elemente je mogoče uporabiti tudi za okrepitev pomena pesmi in ustvarjanje globljega čustvenega vpliva na bralca. S skrbno izbiro zvokov svojih besed lahko pesniki ustvarijo pesmi, ki niso le lepe in prijetne za uho, ampak tudi močne in spodbudne k razmišljanju.
Poleg zgornjih primerov je tu še nekaj drugih pesmi, ki učinkovito uporabljajo evfonijo in kakofonijo:
* Evfonija:
* "The Song of Hiawatha" Henryja Wadswortha Longfellowa
* "Kraven" Edgarja Allana Poeja
* "Oda Slavcu" Johna Keatsa
* Kakofonija:
* "The Waste Land" T.S. Eliot
* "Howl" Allena Ginsberga
* "Drugi prihod" Williama Butlerja Yeatsa
Z razumevanjem učinkov evfonije in kakofonije lahko bralci bolje cenijo umetnost in mojstrstvo, ki je značilno za pisanje poezije.