Ena od osrednjih tem v pesmi je minljivost otroštva in boj za ohranjanje njegovega bistva, ko odraščamo. Govorec pesmi, zdaj odrasel, razmišlja o svojih spominih na otroštvo z občutkom nostalgije in hrepenenja. Svojega mlajšega sebe opisujejo kot "majhno bitje", izgubljeno v svetu čudes in domišljije, a hkrati ranljivo za kruto realnost odraščanja. Pesem zajame grenkobo otroštva, poudarja lepoto nedolžnosti in svobode, obenem pa priznava bolečino in zmedo, ki ju lahko spremljata.
Nattenova uporaba podob je v tej pesmi še posebej presenetljiva. Čutne detajle, kot sta »vonj z dežjem premočene zemlje« in »okus poletne sladkobe«, prepleta v bogato in večplastno upodobitev otroštva. Te podobe vzbujajo občutek neposrednosti in bralca popeljejo v govorčeve spomine, kar mu omogoča, da izkusi preteklost, kot da bi se znova dogajala v sedanjosti.
Druga opazna značilnost pesmi je raziskovanje odnosa med spominom in identiteto. Govornik razmišlja o tem, kako so njihovi spomini na otroštvo oblikovali osebo, v katero so postali, in kako je njihovo sedanje razumevanje samih sebe neločljivo povezano z njihovimi preteklimi izkušnjami. Pesem odpira vprašanja o zanesljivosti spomina in o tem, kako lahko naša sedanja čustva in pogledi vplivajo na naše spomine na preteklost.
Pesem se dotika tudi teme izgubljene nedolžnosti, saj se govornik sprijazni z dejstvom, da je njuno otroštvo za vedno minilo. Priznavajo, da svet, ki se ga spominjajo, ni več isti in da se morajo spoprijeti s kompleksnostjo odraslosti z njenimi odgovornostmi in izzivi. Ta občutek izgube in spremembe je otipljiv skozi vso pesem, kar prispeva k njenemu pretresljivemu in refleksivnemu tonu.
Na splošno je »Otroštvo« Markusa Nattena čudovito oblikovana pesem, ki se poglablja v zapletenost človeškega spomina, identitete in minevanja časa. Z evokativnim jezikom in živimi podobami Natten vabi bralce, da razmislijo o lastnih izkušnjah iz otroštva in ponovno razmislijo o načinih, na katere oblikujejo to, kar so danes.