1. Smrtnost:Pesem se začne z ostro resničnostjo smrti in končne narave človeškega življenja. Govornik ugotavlja, da se mora »naše življenje končati«, s čimer izpostavi rdečo nit, ki povezuje vsa živa bitja.
2.Nestalnost:Z živimi podobami pesnik ponazarja minljivost življenja. Opisuje, kako civilizacije propadajo, mesta bledijo in celo gore se sčasoma obrabljajo, pri čemer poudarja, da na tem svetu nič ne ostane nespremenjeno.
3. Narava kot simbol:Wilfred uporablja naravo kot simbol za krepitev svojih tem. Podobe padajočega listja in minevanja letnih časov ujamejo bistvo minljivosti. Primerjava med krhkostjo rož in človeškim obstojem poudarja občutljivo in minljivo naravo našega življenja.
4. Upanje na posmrtno življenje:Govornik v melanholičnem tonu sprejemanja neizogibnosti smrti izrazi upanje na večno življenje onkraj tega sveta. Sprašuje se, ali se lahko v »novih nebesih« naše duše zberejo in najdejo tolažbo in izpolnitev.
5. Iskanje smisla:Govornik se spopada z namenom in smislom življenja ter se sprašuje, ali za navidezno neskončnim ciklom rojstva, rasti in propadanja obstaja velik načrt ali namen.
"Nova nebesa" vzbudijo globok občutek človeške šibkosti in prostranosti vesolja ter vabijo bralce, da razmišljajo o kratkosti življenja in razmišljajo o skrivnostih obstoja in možnostih posmrtnega življenja.