Vsaka kitica opisuje hiše v različnih stanjih, vse pa izražajo občutek žalosti. Prva kitica postavlja prizorišče s hišami, ki so se »stiskale skupaj/ Kot drhteče sirote v noči«. Personifikacija hiš kot sirot nakazuje njihovo ranljivost in osamljenost. Druga kitica opisuje hiše, ki imajo "temna, prazna okna/ Kot slepe oči, ki strmijo v praznino," kar vzbuja občutek praznine in brezupnosti v bivališčih.
Tretja kitica vnese občutek hrepenenja in neuresničenih sanj, hiše pa so prikazane kot »hrepenenje po soncu/ Da pride in ogreje njihova hladna, siva srca«. Sončna svetloba, veselje in upanje so nekaj, po čemer hiše obupno hrepenijo, a jih ne morejo doseči. Zadnja kitica okrepi to temo in opisuje hiše kot "jokajoče tihe solze/ Za vse sanje, ki se nikoli niso uresničile."
Na splošno pesem »Žalostne hišice« ustvarja vzdušje melanholije, ki izraža žalost, obup in neizpolnjene želje posameznikov, ki živijo v teh navidezno zapuščenih bivališčih. Spodbuja razmišljanje o bojih in skritih življenjih v na videz običajnih predmestnih okoljih.