"Break, Break, Break" je pesem Alfreda, Lorda Tennysona, objavljena leta 1842. Je kratka lirika, ki objokuje izgubo ljubljene osebe in minljivo naravo življenja.
Pesem se začne tako, da govornik stoji na obali in opazuje, kako se valovi razbijajo o skale. Ponavljajoč se zvok udarjanja valov ustvarja občutek ritma in nujnosti, kar odraža čustveno stanje govorca. Govorca prevevata žalost in hrepenenje po izgubljeni osebi, valove pa vidijo kot metaforo lastne žalosti. Uporaba asonance in aliteracije v prvi kitici poveča muzikalnost pesmi in poveča njen čustveni učinek.
"Break, break, break,
Na tvoje mrzlo sivo kamenje, o morje!"
Druga kitica preusmeri fokus na govorčeve spomine na preteklost, ko so bili z osebo, ki so jo izgubili. Govornik se spominja skupnih srečnih trenutkov in lepote naravnega sveta, ki so ga skupaj doživljali. Ti spomini so v nasprotju s sedanjim trenutkom, ki je poln žalosti in izgube. Govorčeva uporaba živih podob in čutnih podrobnosti oživi preteklost, zaradi česar je izguba še toliko bolj pereča.
"Toda nežna milost dneva, ki je mrtev
Nikoli se ne bo vrnil k meni."
V tretji, zadnji kitici se govorec vrača v sedanji trenutek in razmišlja o minljivosti življenja. Zavedajo se, da je v življenju vse začasno in da bodo tudi najlepši in najbolj cenjeni trenutki sčasoma zbledeli. To spoznanje prinese občutek odrekanja in sprejetosti, saj govorec razume, da mora premakniti svojo žalost in poiskati tolažbo v spominih na preteklost.
"Kajti ljudje lahko pridejo in ljudje lahko odidejo,
Ampak grem za vedno."
"Break, Break, Break" je močna in ganljiva pesem, ki raziskuje teme žalosti, izgube in minljive narave življenja. Z uporabo živih podob, asonance in aliteracije ustvarja pesem globok čustveni učinek in izraža govorčeve kompleksne občutke žalosti, hrepenenja in sprejetosti. Zaradi brezčasnega sporočila in univerzalnih tem je pesem postala klasika angleške literature, ki še naprej odmeva med bralci po vsem svetu.