V prvi kitici je veter opisan kot »veliki nevidni lovec«, ki »s hrtjim zobom lomi po nebu«. Ta podoba kaže na plenilsko naravo vetra in njegovo sposobnost povzročanja škode in uničenja. Druga kitica se osredotoča na vlogo vetra pri oblikovanju naravnega sveta, saj »kosi polje in redči les« ter »kopiči peščene sipine ob morju«. V tej kitici je veter videti kot sila, ki hkrati ustvarja in uničuje, njegova moč pa se kaže v tem, kako oblikuje okolje.
Tretja kitica ujame igrivo plat vetra, ko »preganja ptice in metulje« in »pleše z listjem na drevesih«. V nasprotju s svojo uničujočo močjo, opisano prej v pesmi, je veter tukaj prikazan kot nagajiva in igriva sila, ki prinaša veselje in gibanje v naravni svet. Nazadnje, četrta kitica ponuja razmišljujoč in filozofski pogled na veter, ki ga imenuje "božji glas". To nakazuje, da govorec pesmi vidi veter kot manifestacijo božanskega, močno silo, ki je izven človeškega razumevanja in nadzora.
Na splošno pesem "Veter" predstavlja kompleksno in večplastno upodobitev vetra, ki zajema tako njegovo uničujočo in ustvarjalno moč kot tudi njegove igrive in duhovne vidike.