Ko zadnja luč zbledi na zahodnem nebu,
In dnevni nemir tone v tihem počitku,
Prihajamo k tebi, viru vsega, kar je laž,
V naših srcih, ko tema prevzame poln vrh.
Skupina iskalcev, zbrana v soglasju,
Naš um združen s Tvojo vodilno nitjo,
Svoje misli prinašamo pred Gospoda,
V ponižni prošnji smo sklonili glavo.
In ko nas noč zavije v svoj plašč,
Čutimo Tvojo prisotnost, povsod okoli, znotraj,
Spusti se mir, kot mehak udar nežnega vetra,
Tvoja ljubezen, svetilnik v najglobljem hrupu.
Tako bodi, masonova prošnja iskrena,
Molitev, ki odmeva v širokem razponu časa,
Naj se približata tvoja dobra volja in blagoslov,
In vedno nas vodi v svoji sveti jedkanici.
V edinosti in ljubezni iščemo tvojo milost,
Z vsako mislijo, z vsako izrečeno besedo,
Daj nam moči, da prenesemo objem sveta,
In naj bo Tvoja Svetloba vedno vznemirjena.
Ko se srečanje zaključi, zapuščamo Tvoje svetišče,
S hvaležnostjo in srčki, polnimi veselja,
Nosimo tvojo ljubezen, plamen, ki bo prepletel,
Naše duše za vedno v nebesnem letu.
In ko vstanemo, da pozdravimo novorojeno zarjo,
S seboj nosimo Tvojo večno iskro,
Žarek upanja, ki ne bo nikoli ugasnil,
V vsakem izzivu bomo našli svoj pečat.
Tako bodi, naša prostozidarska zaobljuba Tebi,
Hoditi po poti življenja z resnico in skrbjo,
V enotnosti bomo za vedno,
In širi svojo ljubezen, da bi svet resnično delil.
Zdaj naj se tema spremeni v božansko svetlobo,
Ko se vračamo vsak na svojo pot,
Naj se Tvoja prisotnost vedno z nami prepleta,
In napolni naša srca z večno milostjo.