Pesem se začne z opisom, kako je revščina prežela samo bistvo teh posameznikov. Postala je vedno prisotna senca, ki jih preganja podnevi in ponoči ter pusti neizbrisen pečat na njihovih obrazih in telesih. Umeh uporablja močne podobe, da prenese fizični in čustveni davek, ki ga ima revščina pri svojih žrtvah, pri čemer poudarja njihove udrte oči, razcapana oblačila in oslabljene duše.
Pesnik nadaljuje z raziskovanjem posledic revščine na globlji ravni. Slika družbo, kjer je bilo dostojanstvo odvzeto, kjer so otrokom odrekane priložnosti, kjer so osnovne potrebščine, kot sta zdravstvo in izobrazba, še vedno nedosegljive, in kjer se zdi, da prevladuje brezup. Umeh poudarja ostro nasprotje med nekaj privilegiranimi, ki živijo v bogastvu in udobju, ter množicami, ki se borijo za preživetje.
Sredi turobnosti pesem nosi tudi sporočilo odpornosti in odločnosti. Umeh priznava, da je revščina lahko izjemen nasprotnik, vendar spodbuja marginalizirane, naj se dvignejo nad svoje okoliščine. Poziva k enotnosti in solidarnosti med revnimi ter jih poziva, naj pretrgajo verige revščine, ki jih veže.
"Ambasadori revščine" služijo kot močna obtožba neenakosti in krivic, ki ohranjajo revščino v afriških družbah. S svojimi ganljivimi besedami je P.O.C. Umeh krepi glasove obubožanih, osvetljuje njihovo stisko in zahteva spremembo na bolje. Pesem služi kot opomin na nujno potrebo po reševanju revščine in ustvarjanju bolj pravičnega in pravičnega sveta.